Demenca
Informacije o demenci in kognitivne vaje za krepitev spomina
Kaj je demenca?
Resna izguba umskih, kognitivnih sposobnosti pri sicer zdravi osebi. O demenci govorimo, kadar gre za sindrom motnje možganskih funkcij.
O demenci
Zelo pomembno je, da svojci bolnikov, ki imajo postavljeno diagnozo demence ne obupajo in vlijejo pogum tudi bolniku samemu. Izrednega pomena je spodbujanje umskih sposobnosti, učenje in ohranjanje naučenega. Bolnika lahko vzpodbujamo k reševanju križank, igranju šaha, k branju in se nato z njim pogovorimo o prebranem. Dovolimo, da nam bolnik pripoveduje svoje spomine, ker je to morda še njegovo zadnje spominjanje in ga bo bolnik z govorjenjem dalj časa sposoben obdržati. Skupaj lahko pogledamo stare albume s fotografijami, bolnik pa nam naj o osebah in krajih na slikah pripoveduje.
Prav tako, kakor vadba možganov je pomembna tudi redna fizična aktivnost, najbolje v obliki organizirane skupinske vadbe (npr. ples), individualne vadbe doma, hoje po stopnicah, pohodov, sprehodov v naravi…Pomembna sta tudi počitek in dovolj spanja, zdrava prehrana, aktivno družabno življenje in vzpodbujanje ustvarjalnosti.
Bolnika moramo vzpodbujati h govorjenju in se truditi, da ga ne popravljamo, če smo njegovo sporočilo razumeli. Pri pripovedovanju mu ne smemo skakati v besedo, marveč počakati, da najde iskano besedo. Ne smemo pozabiti na psihosocialne ukrepe, tako za bolnike kot za svojce.
Demenca ni bolezen, temveč gre za skupek simptomov, ki odražajo različne bolezni.
Med funkcije korteksa sodijo spomin, mišljenje, orientacija, razumevanje, računanje, sposobnost učenja, govora in presoje.
Kako se postavi diagnoza za demenco?
Za diagnosticiranje demence se opravlja nevrološke in nevropsihološke preglede. Kadar se želi postaviti najbolj verjetna diagnoza, specializiran zdravnik lahko za diagnostiko demence doda v diagnostični postopek tudi pregled likvorja, bistre, brezbarvne telesne tekočine, ki obdaja možgane in hrbtenjačo. Uporabi lahko tudi katero od sodobnih metod za slikanje možganov, npr, računalniško tomografijo (CT), magnetno resonanco (MRI), pozitronsko emisijsko tomografijo (PET) ali elektroencefalografijo (EEG).
Dejavniki tveganja
- Starost
- Družinska zgodovina
- Genetika
- Ženski spol
- Srčno-žilni dejavniki
- Downov sindrom
- Poškodbe glave
- Nizek izobrazbeni nivo
Prvi znaki pri bolniku z demenco
- pozornost: starejši govori neurejeno, ne sledi bistvu, šumi iz okolice mu odvrnejo pozornost;
- abstraktno mišljenje: ne razume besednih iger, pregovorov , šal;
- kratkoročni spomin: večkrat mu je potrebno povedati določene napotke, pozablja, ponavlja enaka vprašanja ali gibe;
- dolgoročni spomin: ne ve povedati kaj se je zgodilo pred enim tednom;
- govorne sposobnosti: ne najde besed, ne zna nadomestiti izgubljenih besed z drugimi, ne končuje stavkov, ponavlja iste besede ali besedne fraze;
- presojanja: ne zna presoditi o primernem obnašanju v družbi, je manj urejen;
- orientacija v času, prostoru in osebah: ne ve povedati kje je, ne prepozna svojega doma, ne zna ločiti časa, ne prepozna sorodnikov in znancev;
- govor: ne najde pravih besed;
- ne-prepoznavanje predmetov in nezmožnost njihove uporabe;
- izogibanje delovnega mesta in socialnih aktivnosti, zapiranje vase, umik iz družbe.
Vsekakor je potrebno takoj, ko upravičeno posumimo, da gre lahko za katerega os prvih znakov demence obiskati zdravnika, da se opravi potrebne preiskave. Za zdravljenje simptomov demence se uporabljajo različna zdravila, ki upočasnijo njeno napredovanje in za nekaj časa lahko celo izboljšajo simptome bolezni, pomembno je, da se začne pacient zdraviti že v zgodnejši fazi. Pomemben del obravnave so tudi psihosocialni ukrepi, spodbujanje umskih aktivnosti in ohranjanje dejavnosti vsakodnevnega življenja.
Najbolje za bolnika je, če je v domačem okolju. Ob tem, mu je lahko v pomoč medicinsko osebje v dnevnih centrih ali pomoč obiskov na domu.
Pomemben je tudi odkrit pogovor z njegovo družino o poteku bolezni. Trajna nega v domovih za starejše ostaja zadnja rešitev. Pri večini bolnikov bodo zanj poskrbeli njegovi domači na domu, pri čemer bo breme oskrbe prevzel en družinski član ali bolnikov partner.